A.D. 1515

Na meč oprt v tolmun strmel sem,

v njem Jabeljski se grad zrcalil

je v ognju puntarskem, ki palil

me je v obraz, bled, smrtno resen;

dveh ribic družno sem čopljanje

opazoval in v duši pesem

mi vstala je za hip; o, sanje,

mladostni sen! Zdaj mah in plesen

nagrobnik krije tvoj, Ljubezen.

In vzdignil sem svoj meč železen,

zalučal ga v vodó zrcalno,

razbila se je slika, ribji par

poniknil je v globino kalno,

iz dna pa vstala je zlovešča tvar ...

Pesem Dionizu na čast

pel sem v čolniču prijateljem zbranim

o vinu otoškem in brhkih dekletih,

oznanjal opit sem jim na ves glas

svoj jonski, bleščeči ditiramb,

kar zmanjkalo mi je naenkrat tal pod nogami,

val me srditi je v morje prevrnil,

z morsko vodo gorjupo grlo zamašíl mi,

zaprl mojim besedam je glas.

Ko sem ovedel se in vzplaval ves bled na površje,

glej, že se precej odaljili od mene so sopotniki glasni;

niso pogrešali me, pijani veslali so strumno na prej.

Nisem jih klical, ne bi me slišali,

raje sem hranil moči za svojo rešitev.

K sreči bilo kopno je blizu, val,

ki me je vrgel iz čolna, naplavil me nežno

z morsko je peno na krško obalo.

Tam sem brž slekel svojo obleko,

posušil na žgoči jo skali, nag,

kakršnega me mati rodila je v krajih,

kjer Jazon premagal z Argonavti je močvirnega zmaja,

še vedno vinjen prepeval prejšnjo sem himno,

kar pojavi pred mano gruča golih se mož,

starih in mladih, eden plešast že in trebušast

kakor Silén, spet drugi ves mišičast in lasat kot Apolon,

vsi pa so bili strašno prijazni in nežni drug z drugim,

kot moški so ponavadi z ženamí,

kadar nad njimi Kiprida zadobi svojo oblast.

Misleč, ker sem bil nag, da eden od njih sem,

veselo so me sprejeli s petejm in plesom,

pod roko me je prijel nekdo, češ, naj se jim vendar pridružim,

jaz pa, togoten, zavračal sem vsak tak poskus.

Kmalu so vendar dojeli, da sem jim nasproten,

vprašal me nek je mladenič zakaj se upiram,

pa sem mu rekel, da bi mu razložil,

a, da sem žejen preveč ...

Komaj izrekel te sem besede,

že mi nek starec ponudil je čašo vodé,

ko sem odžejal se, povedal sem svojo jim zgodbo.

Strašno so se čudili in ko sem končal,

molče so gledali me s sočutejm v očeh.

Vprašal sem jih, kaj, da jih tako je ganilo,

pa mi je rekel nekdo, da jim zame je žal ...

Potem največji med njimi je vstal in zaklical neko ime

in, glej, kot bi mignil je k obali priplaval rožnat delfin,

posadili so me nanj in preden odrinila sva

povprašal sem jih kako se njihovo pleme imenuje.

»Mi smo Mavrično ljudstvo,« so mi odgovorili v en glas,

jaz pa sem jim odvrnil: »Če mi po volji bogov

uspelo se bo srečno vrniti na rodno obalo,

obvestil o vaši človekoljubnosti bom svoje rojake.«

V tem je delfin pod mano tlesknil s plavutmi,

pomahali smo si v slovo in že, kakor blisk,

odvihral na odprto sem morje.

Matej Krevs