ZVOK TIŠINE
koščke izmikanja v kotu preddverja
postan predihan zrak
razmajano kljuko
zarjavele obljube
stisnem v kocko
in recikliram
zadrt z glavo v mehkobo
rdeč madež na rjuhi
neuklonljiva želja
štrleče telo
zlezem vase
zvit v rolado
prah izsuši morje v meni
kristali soli
nanešeni v bele sipine
lepo ampak preslano
zato se raztapljam
predvsem pa diham
preteklost je kot prižgan ekran
prerežem kabel
povabim trenutek da prisede
zvok tišine
bregovi obmirujejo
struga posrka telo
Iz pesmi veje izginjanje in želja po tišini, ki ji na koncu (z rezanjem kablov spomina) uspe za trenutek prisesti, precej mrakobna pesem, čestitke,
Ana
Poslano:
19. 03. 2017 ob 21:03
Spremenjeno:
19. 03. 2017 ob 21:11
Minevanja, zapuščanja, izginjanja so napojila verze, ki hrepenijo po tišini.
Najlepša hvala za podčrtanko, Ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 12. 03. 2017 ob 18:00
- Prebrano 593 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 216.78
- Število ocen: 11