Spleen: v angleščini izraz za svetobolje, melanholijo.

glej: Baudelaire, Rože zla

Odličen sonet, en verz bo treba popraviti, začenja se ti poudarjeno ...

v daljo sem zblaznel že, bič svetobolja

Možna rešitev:

razbiti žde na morskem dnu. Od zrenja

tja v daljo sem zblaznel, bič svetobolja

?kaj meniš?

ja, ne morem se odločit kaj mi je bolš: tja v daljo, ali v daljavo... za enkrat morda druga verzija ...

Me pa še zanima glede moje Elegije, spisane v elegijskem distihu, namreč, če je sploh že kdo na tem portalu kaj napisal v elegijskem distihu?

NNe bi vedela, preveč je tega ... lahko pa to ponudiš v izziv, recimo Petru Rangusu:)

Sem odgovoril, kar tam v elegijo.

Saj tja odgovor spada☺

Ja, sem pa nedvomno spada tale pesem, pesem, ki, čeprav v prevodu, priča o mojstrstvu Baudelairevem, ob katerem Krevs (čeprav soliden pesnik:-) izpade vajenec.

SPLEEN

Ko nizko, težko kot pokrov tišči nebo

duha, ki vsega naveličan, sit, ječi,

ko krog in krog obzorje širi se temno,

da črni dan bolj žalosten je kot noči;

ko spremeni vsa zemlja v vlažno se temnico,

od koder Upanje kot netopir beži

in se zadeva v stene s plaho perutnico

in z glavo zaletava v strop, ki že trohni;

in ko v nalivih silovitih dež se zliva,

da zdi kakor rešetke ječe se razsežne,

in pride vojska pajkov, nema in grozljiva,

na dno možganov naših spredat mreže nežne,

nenadno besno zazvonijo vsi zvonovi

in pod nebo rjovenje divje zaženo,

tako kakor brezdomni, begavi duhovi,

ki trdovratno znova stokati začno.

-Brez godbe, bobnov voz pogrebnih vrsta žalna

mi pelje skozi dušo; Upanje ihti,

premagano; Tesnoba mi gospodovalna

na glavo sklonjeno črn prapor zasadi.

Čestitke k izboru pesmi za zimsko pesem v formi z utemeljitvijo uredništva:

Sonet s pomenljivim naslovom v svoj izraz umešča znane podobe, ki poudarjajo povezanost z znanim literarnim obdobjem. Podobe prikazujejo življenje v melanholični luči, položaj posameznika je brezizhoden in da bi bilo trpljenje večje, se mu kdaj pa kdaj prikaže lepota, upanje. Prvoosebni pesniški subjekt je neaktiven in vdan v usodo, sledi temu, kar se mora zgoditi. Pesem lahko dojamemo kot omage umetnosti z obdobja fin de siecla, v njej pa zaznamo tudi skoraj neopazne (samo)ironične delce - sodi potrpljenja … bič svetobolja ... oko uprem … / pa nič - ki na subtilen način delujejo kot posmeh egocentričnemu svetobolju in nemoči po kakršnikoli dejavnosti. Če malce posplošimo, poudarja ponoven vzgon praznine, ki nas srka vase tudi v koncu stoletja, ki je komaj kaj za nami.

Še veliko navdiha!

Hvala lepa za izbrano pesem, šele danes izvedel ...

Navdiha čudežno ni že od mojega rojstnega dneva dalje, se pravi od 12 julija,

lep pozdrav uredništvu in vsem članom.