EVRIDIKA

Vzela bom
vse svoje in odšla,
ko tvoje sanje
strmijo v dan brez mene.

Življenj stoterih sled
se v njih pretaka,
ko med in mleko se cedi,
ne stre ti duha ne srca.

Ne potrebuješ me
ko iščeš pesem sončnih dni,
izvir moj suh je,
ko ti ga ne napajaš,
a skromno se nasmihajoč
obraz ne kaže ti skrbi.

Slutila sem,
ko goreče sem ljubila,
da pičila me bo kača ...
nje se strup po žilah širi,
ko Tajnarska vrata se odprejo,
zahvaljujoč le tvoji liri.

Zakaj oziraš se,
ko "duša moja",
je reči zdaj zaman,
nekoč ljubeči srci
na vrh Ide kamen sta razklan.

Razdvojena,
s pobeglo dušo
in srcem, ki ne ve za sušo
zrem v dan poznani,
plešem Erinij ples
ki me nahrani,
ko duša žejna le v dalj strmi.

... in ti na topli zemlji tam ležiš,
zavit v vonjave mehke trave
le peti si želiš
s pticami letečimi v daljave.

arabela