Otožnost se nabira v oblake s skorjo,
ki ne prepušča solz,
meze navzoter, prelivajo krike,

jih duše v trpek molk.

Zakaj ni dovolj, da vidim, slišim, hodim,
zakaj bi rada plesala v dežju,
razpletala lase vrhu planine,
razčesala veter,
preorala morje

in objela drevo,
ki raste na koncu betona,
izven korakov,
ki love dneve brez vonja po živem.

Z rokami, polnimi lukenj,
v katere bi natrosila zemljo
in posadila radost,
prekrijem obraz,

nešteto semen v meni umira,

v ograjeni gredi
sanjam

bohotno rast.

pi - irena p.