K O T I Č K I

Nekoč, ko bom končno zapustil ta svet
in pustil za sabo le šopek besed,
skrbno izbranih, ne pa zlaganih
ljubeče negvanih v kotičkih srca

A svet neusmiljeni, žalostni grenki
bolj danes kot včeraj grozi in teži:
vedel bi ne kaj je groza brezupna
ko v njej bi ne našel si sonca za ščep,
ki zdravi bol srčnih ran, dušnih tegob.

Grenko življenje, oh, kruti posmeh,
ko želel bi, hotel, le droben nasmeh,
bridkost ti brezkončna, gorka in trpka
edini prijatelj si razen besed
stkanih v globinah kotičkov srca.

Pa kaj mi je mar tegoba vseh dni,
dni, ki so šli, dni, ki jih ni
dan je težak, a kaj mi bo to,
jaz se nasmehnem, ker danes sem TU:
našel sem mir si v viharjih gorja.

Zopet zazrt sem v daljave v duši
v koščku srca soj iskric ljubeče
smelo rojeva se, sili na plan,
da sreče nasmeh se zariše v obraz,
že stkejo se misli v nov šopek besed.

Lojze Smole