Ne dam se, pastem se življenja ne vdam,
raje si tkem svetle nitke radosti,
z njimi krasim si gorje za seboj,
ko truden korakam, tja, nekam, o kam.

Korak mi zastaja, težak je hudo,
a vleče me, vleče, bolj kot teži
groza in beda dni, ki so šli:
spili moči so, ne pa duha.

Tavam za soncem, kam me skrbi,
boža me misel, nasmehnem se ti:
pridi z menoj, saj ti bo šlo,
najti, odkriti dolino miru.

Danes nasmehnem se pusti praznoti,
več ne pustim ji kaliti mi mir,
le sonce sije, več ne zaide,
ko se nasmehnem, stopim korak.

Lojze Smole