Če ste sami požgali srca svojih otrok zoper očeta,
če ste v led okovali jim bitje njih sončno
se mi sramujte z gorkostjo slušajte
otožno njih nemo kričanje: ljubezni želeč.

Če s svojo grenkobo trpkost razočaranj,
otroke ste svoje pojili, jih mleli,
če ne vedoč oklenili se puste bojazni,
se trpko žalujte njih stisk v očeh.

Če ste ljubezen spoznali za krivdo,
če z bolečino kaznujete misel utehe,
kot cvetna polja v puščavo vene,
tako je otroku: otroštva ni več.

Spomnim se davno, predavno otroštva,
sončne radosti in kmalu teme:
zdaj pa, o revež, spet moram strepeti,
ko ste mojim otrokom zastrli – otroštva sijaj.

Lojze Smole