Neko noč,

tisto noč,

je prišla volkulja v mene.

Iz svoje

je čutila mojo rano.

Dvignila je za hip glas

in nato v ječanju zaspala,

v sanjah izginila.

Prišla je jesen,

ko se je pričela vračati,

na konec sanj.

V začetku ponovno le za hip,

nato vedno prej,

dokler nisem spoznala,

da neprestano ždi

v vsaki moji tišini.

Najini samoti,

prepleteni v noč,

je polnilo njeno tožeče zavijanje.

Nisem smela zapreti oči,

nisem smela zapustiti

varnega zavetja beline.

V belini

je bil obraz tako blizu,

da sem se ga lahko dotaknila,

preden ga je zjutraj volkulja

ljubeče prekrila s svojim telesom.

Vse močnejši

je postajal glas,

vse pogosteje

so nad njo vdirali

tuji glasovi.

Globlje je bežala.

Preden bi izginila v moj krik,

se je v neskončnost

razpotegnil dan, 

kjer je umolknilo zavijanje.

In pod seboj

sem videla,

kako hrope,

na posteljo privezana,

poražena.

Nekeha dne,

neskončnega dne,

sem se naselila

v tebi

volkulja.

Milan Žniderič - Jošt Š.