Razkrižje vleče

proti tlom bolečino

 roki sta v ravnem položaju,

kot bi kirurg vadil mirnost.

Srce krvavi, tečejo kaplje

človeške krvi,

vse dokler se ne naredi čudež.

Zdaj samotno človek Bog

na belem oblaku živi

gleda navzdol

in avione navzgor.

Posluša od daleč,

kako znova dvomijo

v njegov čudež.

Ker večjega od njegovega

ni mogoče narediti.

Posluša in ne gane ga več.

Ničesar, niti vojn se ne usmili.

Dopušča grozote,

da pride do spoznanja

a zgodi se nič.

Kot da apatični čas

uspava malomeščane.

Brez vzroka utrujeni

zapirajo poglede.

IŽ-lev