Reka šumi,

pretakajo se misli,

ena priteče, druga odteče,

odigra zadnje slovo,

da je bolj dramatično,

ali pa, da se spet lahko pozdraviva,

ob ustaljenih frazah, »mislim, da sva se že srečala,

imam občutek, da se poznava, že dalj časa«,

»seveda«, ji rečem,

saj se vrtiva ob znani glasbi,

s preplesanimi koraki,

zvok stare plošče prasketa,

ob delcih lebdečega prahu, in eni sami želji,

po svobodi, slovesu, da si rečeva,

zadnjič,

čas te ne prinese več nazaj,

tokrat prvič.

salke