Kot posušeni trnji

odpadajo ostanki tistih lepih dni.

Zimski mraz je pregnal toploto,

neusmiljeno se naselil v moje telo.

Sem večkrat znova

v slovo pomahala

čarobnim travnikom

in pravljičnim metuljom.

Sem večkrat znova

s solzami se obdala.

Skrila bolečino in poraz

zakopala v utopijo, svoj obraz.

In sedaj sem tu, v bodičastem vrtu

žejna in lačna izgubljenega miru.

Slišim iz daljave lastni odmev.

Ta te je vedno znova preklel,

ko si ti že davno odšel.

raketa