V osrčju Alp nemo prebiva,
od boga podarjen skriti raj,
ubog kot slika brez okvirja,
odšel desetletja je nazaj.
Neizživet, osiromašen,
bori se s časom za obstoj,
izigran in vidno plašen,
z zakoni bije večni boj.
Bi raje dušo tujcem prodali,
kot bi segli si v roko,
bi lažje nanje s prstom kazali,
kot čuvali nam podarjeno zemljo.
Ti res je bukev vso pamet vzela?
Ne veš kaj narobe je in kaj prav?
Boš res vstal kot feniks iz pepela,
ko sosed neznancem boš postal?
Hrbet obrača nam država,
ki se dela, da ne ve,
da primarna ni le narava,
da v njej prebivamo ljudje.
Pozablja, da nismo rezervat,
kjer skoraj prdnit se ne sme,
ko vztrajno stiska nas za vrat,
nam kmalu dihati prepove.
Pozdravljena, Martina.
Vidim, da te rima veseli, prav fino pišeš, samo metriko bo treba malce dodelati ...
Ker si nova in te še ne poznam, mi povej, če si dovzetna za sugestije.
Lp iz uredništva, lidija
Pozdravljena Lidija.
Sem dovzetna, seveda sm. Spoštujem kritiko in se veselim vaših predlogov.
urednica
Poslano:
06. 02. 2017 ob 15:52
Spremenjeno:
06. 02. 2017 ob 16:07
Saj gotovo veš, kaj je metrika in z njo povezana stopica, če ne, pokukaj sem
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Metrika_(književnost)
Izbereš stopico, potem pa se je v izbranih okvirih držiš. Tudi če se stopica menja, mora biti za to določena shema. DOBRO je tudi, da vsaj približno poenotiš št. zlogov v verzih, to posebej velja za preproste štirivrstičnice.
Torej samo rima (ali asonanca/pomožna rima) ni dovolj
Za ilustracijo (pesem je spremenjena samo zato, ker sem nahitro želela najti besede, ki lahko vstopijo v shemo)
Vsak verz v tej pesmi začenjam s poudarjenim zlogom, če ne, se mi ritem podre
V osrčju Alp ves nem prebiva
nam podarjeni skriti raj,
kot slika, vendar brez okvirja,
odšel v preteklost je nazaj.
Neizživet, osiromašen,
bori se s časom za obstoj,
bled, izigran in vidno plašen,
z zakoni bije večni boj.
Bi raje dušo tujcem dali,
kot da bi segli si v roko,
In s prstom nanje bi kazali
prej kot bi čuvali zemljo.
Ti res je bukev pamet vzela?
Ne veš več čisto kaj je prav?
Boš vstal kot feniks iz pepela,
neznancem sosed boš postal?
Obrača hrbet nam država,
se vedno dela, da ne ve,
da ni primarna le narava,
da v njej prebivamo ljudje.
Da nismo rezervat, pozablja
kjer skoraj prdnit se ne sme,
za vrat nas stiska in zlorablja
nam kmalu dihat' prepove.
Z vajo pride tudi občutek, zato vztrajaj!
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina P
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!