Ti si zame resnična čarovnija,

ki drži konstanto mojega občudovanja nad tabo.

Ti si takšna lepotica v vidnem območju,

da se mi skoraj zvrti pred očmi.

Čutim kako nedogled trepetam,

ko se izmikajo mi tvoje oči,

da ne mogel bi jih ujeti.

Ko si prizadevam usmerjenost puščice

zadeti proti željeni tarči srca,

srednje zavzeto poskušam

rdeči in črni barvi najti občutek všečnosti.

Čas teče, jaz pa vedno bolj upam nemočno

v globini svojih mogočnih čustev.

Ogenj potuje po žilah skozi noč in dan – ustvarja jim toplino isker.

Morda lahko nekega dne postaneš moja dotikalnica geometrije,

zato, ker ni nikoli povsem izključeno začutiti krožnice dotika.

Ko bom sam sebi namenil temeljit razmislek odločitve,

ti v istem trenutku vrnem svobodo,

ki jo želiš doživeti brez mene,

toda v prihodnosti bom povprašal,

še po zadnjem vprašanju …

(Predelava pesmi iz leta 2011.)

Mišel Žafran, Narfaž Lešim