Nekoč sem pod neko češnjo našla
v objemu njega
sebe z njim

ko vračam se
nihče ne prepozna telesa
še meni tuje
visi na utelešenih rečeh

tam brez oblek se prepoznava
tu iščeva med kožami
in kjer ni isker njega ni

Pohiti, pohiti, prosim
mantram
kajti spet visim v zemljo
naj najde me
preden mi trajanje
sleče tuzemeljsko telo

rada bi čutila
kar tam ne morem
trepet skrčen v sladko bolečino
dotike
v katerih se razblinjava v nebo

tam le misel ljubi misel
a kar dogaja se pred tem
bi želela
njega, nepredušno
in svoje ustnice na njem

pi - irena p.