pesem poslednje ptice
živim kot ulična bojevnica
v lužah in jarkih
utapljam nebo
v svoja okna mečem kamne
in čakam
z ukradeno odejo
okoli vratu
noči niso vedno hladne
včasih se srečam
pod odsekanim drevesom
s senco
ki pada na naše glave
in jezike
ne vem
kolikokrat bom še prijela za čoln
in ga vlekla skozi močvirja
ki se zamolklo bližajo
raztegujoča in bleda
mogoče bom umaknila veje
in oblake
in dež s svojih rok
kot sem umaknila besede
mogoče se bom skrila
v žep
pred meglo januarskih oči
ni težko hoditi
samo noge naučim
kako naj pozabijo
težko je dihati
drevesa imajo debelo kožo
ko zaspijo
nad klopjo
kjer umirajo pisma
ne išči ptic v meni
že zdavnaj so mi izkljuvale dušo
in odletele z njo
le včasih
ko se skrčim kot zarodek
v tišini slišim pesem
Vesna
Pesem, ki mi je zaprla usta in povzročila pravi tornado sivih celic.
Brez zrna sladkorja ...
Poklon
"filia"
Zopet eden tvojih presežkov.
Lep dan
A
Tudi mene se je zelo dotaknila! Odstranila bi samo zadnji verz.
Lp, Ana
Filia in Andrejka, hvala. :-)
Ana, hvala za predlog popravka, urejeno. :-)
Lp,
Vesna.
Pesem o krčenju, atmosfera samosti in odtujenosti, iskanja in praznine - pesem, ki nagovori podzavestno in poskriti deli nas samih zadrgetajo in se ozirajo po - pesmi, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 26. 01. 2017 ob 19:12
- Prebrano 792 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 467.68
- Število ocen: 18