Jutranja misel

te budi,

te išče

v predalih

v toplem dotiku

kjer je prazna roka

in te ni,

da bi me grel,

daleč, predaleč

misliš o srcu

in predaleč

upam jaz,

da greš z menoj,

povsod,

le čas ni pravi

in nimam sreče,

samo upam

in prestavljam

upajoče misli

iz  enega dela

možganov

v misli,

ki imajo delo

samo upati,

kolikor zmorem.

Je res,

da sanjam

pri belem dnevu

kjer sneg beli

osamljene korake,

ki nočejo biti več sami.

Je res,

da hočem,

česar ne zmorem.

Samota

preveč kričiš.

Letos si nabavim

čepke za uho,

da ne slišim

več krika.

IŽ-lev