Živel je polčloveček.
Že ko je bil še deček,
Je mislil, da je kralj.
In komaj je od tal
Pognal več kakor meter,
Ga je odpihnil veter
Brez vsake tolerance
V višave arogance.
Svet zanj je bil le žoga,
Vesolje le pol kroga,
Bog le neumni deček,
Človeštvo le izmeček.
Je mislil polčloveček,
Da nad vse to se dviga,
Če s prstom le pomiga
In svoj prav glasno riga.
In ker za ljudsko nrav
Je neumnost čest pojav,
Je kmalu si privzklikal
Še par somišljenikov.
So v kotlu hudobije,
Zavisti in norije
Zakuhali veliko
Sovraštvo in spotiko,
Filozofijo gnojno,
Pa tudi kakšno vojno.

Že zdavnaj polčloveček
Nebeški pije mleček
(Mogoče pa s hudičem
Zdaj pridiga mrličem),
Ga svet več ne skomina.
Njegova zapuščina
Pa se koti, oplaja,
Ni videti ji kraja.
Tako ta nauk drži:
Na svetu dve stvari
Bi neskončni naj bili:
Vesolje in človeška
Neumnost, strašna skaza.
Pri tem pa za vesolje
Še nimamo dokaza.

Aleksandra Kocmut - Kerstin