Preveč je vsega, kar je moč doumeti
in premalo vsega, kar je moč čutiti!


Prvič sem se najbrž srečal takrat,
ko sem si bil najmanj podoben:
skozi prosojna, rdeča ušesa
sem tipaje slutil vonj šmarnice
in tisto značilno šepetanje slovenskih njiv,
ki tako lahkotno oblizuje kmeticam spodnjice.

Drugič sem se srečal takrat,
ko je štirideset električnih kitar
do norosti razbičalo sosedove veke!
Od veselja sem tulil kot pes,
saj me je zanikanje ljubezni
brez besed pripeljalo v svetlobo denarja,
v pijansko vreščanje kupljive svobode.

Prvič sem umrl takrat,
ko sem sam sebi spolzel med prsti
s takšno čudovito naglico,
da so delavci pozabili v gobcih
svoje socialistične lopate.
Nič me ni moglo več zadržati,
da ne bi zgorel točno tam,
kjer buzeranti ob svečah
vljudno nazdravljajo
tihemu družinskemu udobju
in barvni televiziji.

Drugič sem umrl takrat,
ko so mi oči prebodli s tekočim kristalom
in sem začel v obupu plodno občevati z nadrealisti.
Ni bilo več senc, ki bi me zmogle razsekati,
kadar sem se namenil odpreti
svoja prevelika, zverižena usta.

Tretjič pa ne zmorem več umreti.
Prevečkrat poslušam radio
in poznam vse vrste škodljivcev!
Dolgo v noč sem sposoben prebirati
debele, žametne knjige
in na mrzlem hrbtu začarane princeske
na najmanjšo možno jakost
priviti nočno svetilko.
Še vedno in kljub vsemu
pa me skušajo zazidati
v šablonske domneve
letargičnih meščanov.
Mene: mrzlega in okornega prašiča,
s poslednjim krempljem zavozlanega
v črne strune usihajočih kitar!

Še vedno namreč sanjajo v drvarnicah
(daleč zadaj za urejenimi pročelji hiš)
s spermo osvinjane cunje
star, a še vedno dobro čitljiv rokopis
mastnega in zgrešenega fukanja!

Sprijaznjen sem z dejstvom,
da rast decimalnih števil
ne zmore čez vejico,
kajti le bog zmore
nekaznovano operirati
s celimi števili.

Pa ni še tako daleč čas,
ko sem enkrat za vselej dojel,
da je poezija zločin nad sanjami!
A obstajajo teorije na trhlih nogah
in obstajajo noge s plesnijo med prsti.
Je luna, ki jo je moč opiliti tako,
da postane štirioglata.

Spet, a tokrat zadnjič vam ponavljam:
ura uharic, ura medu!
Ura, ko po bledih bedrih
polzi meglena mesečina,
ko čutim luknjo za čelom,
ko se čas lepljivo sprime s prostorom
in odpovedo vsa literarna merila
in bedaste, primitivne zakonitosti;
ko niso prav nič več važna
zaporedja, oblike in rime.
Ko je navsezadnje važen
le še mrzel, črn dihur,
ki mi samogibno poščije obraz;
ko se raztaplja Jaz,
ko občutim stenice v ušesih,
ljubezen v srcu
in boleče, ognojene kraste na kolenih.
Čas, ko zrem skozi politike in psihiatre,
skozi poezijo in pravičnost
kot skozi prozorne, plahutajoče prikazni.
Čas, ko stvari imenujem
s pravimi imeni!

Ura uharic, ura medu.
Ura, ko je treba povedati tudi tisto,
kar največkrat skušam zamolčati
zaradi ljubezni do bližnjega,
ki jo vsekakor smatram
za višek dobrega okusa.

Jaz še zmorem postaviti
enačaj med življenje in pesem,
ljudje pa že dolgo ne več!

Edino to ločuje
bojevnike od sralcev.

Dani Bedrač