Moja koža še diši po tebi
in globoko v sebi ohranja spomin na tvojo dlan.
Sladek vonj v tej megli
drži pokonci mojo podobo, ki plazi se skozi vsakdan.

Na mojem licu tvoje solze
počasi se sušijo in izparevajo v jesensko nebo.
Nosijo grenak priokus,
a vseeno rešujejo me pred obupujočo temo.

Pred mojimi očmi blediš,
z vsakim dnem manj te je ob meni.
A fotografije opominjajo,
da ta čas spet počasi me vodi k tebi.

AnjaErschenn