Skodelica kave

Solza po licu polzi.

Spomin na pretekle dni, ko vidim babičin obraz.

Hiša stara tam na hribu stoji, v soncu se vsa iskri.

Tisti znani vonj po črni kavi, prikrade se v moj spomin.

Vedno, ko sem zjutraj vsatala, babičina roka me je poiskala.

Nežno je po mojih laseh hodila, ko me je na skodelico kave povabila.

Nikakor nisem mogla oči odprati.

Čeprav me je poskušal vonj po babičini kavi zadeti.

Babica se je trudila še in še, jaz pa nikakor iz postelje.

Babica je z menoj znala ravnati,

 posteljo je znala tudi skodelico kave pripeljati.

Vonj po kavi je omamno dišal, meni oči odpreti je znal.

Srkala sem kavo, kot največji opoj,

z mano bila je radost in neskončne radosti zastoj.

Ob meni bila je babica, sreča moje jutranje zarje.

Moje prve sončne žarke je babica s skodelico kave začela,

vedno me je objela.

Skodelico kave in toplo besedo mi je v spomin položila.

kako srečna sem, da bo zdaj to dobro kavo angelom v nebesih delila.

Babica je še vedno ob meni, njena slika v sobi visi,

ko pijem kavo se mi smeji.

 

soncek

Komentiranje je zaprto!

soncek
Napisal/a: soncek

Pesmi

  • 04. 01. 2017 ob 19:12
  • Prebrano 563 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 134.1
  • Število ocen: 7

Zastavica