Živela je v temi, brez sonca.
Nihče je ljubil ni, luči prižgal.
Noči temne, dolge so bile brez konca
in dnevi prazni, nikdar topline sonca.

V duši megla, dež, solze v očeh,
v srcu nemir, trepet, ustom tuj nasmeh.
Neskončne so bile poti, brez cilja,
veselja ne, le žalost, njena spremljevalka.

Potem je On prišel, temo razjasnil …
Kot veter je meglo, oblake črne, vse, razgnal,
obrisal solze iz oči, smeh ustom izvabil,
kot svetlo sonce z neba, je v njeno jutro posijal.

alineja