Ko misliš, da tema je vse,

Da sivina zakriva ti srce,

Ko je vse tvoje življenje laž,

 Ko po brezpotju sam begaš

In ko zdi se vse hinavsko,

Sam okušaš le grenkobo,

Ko nihče ne ugotovi, da le igraš,

 Le mislijo, da vse imaš.

Pogledaš v nebo, a vidiš le sivino,

 Iščeš pomlad, a vidiš le zimo,

V objemu dežja hočeš toplino,

 A le pogrezaš se v globino.

Ko oblaki zakrijejo še zvezde

Žgoče žarijo le luči še mestne

Ko vsi vidijo le še zunanjost,

Stil, strinjanje in modnost,

Kar pravzaprav ni res-

Še bolj jih zanima prisiljen smeh

In ti jim seveda ustrežeš

Prav nič ne pogrešaš

Nikoli ne veš kaj delaš

Kaj iščeš, bereš, gledaš.

Pogledaš v tla, tam je še huje,

Tipaš svoj obraz, a vse se zdi tuje,

Druga stvar tvoje misli snuje,

Vsa sivina se po tebi steguje.

A ne pozabi, ko najbolj boš sam,

V tistem trenutku nekdo bo prav tam

Moč ti bo dana, popelje te do sanj.

devetar