Človek Božji, odpri oči,
pozabil si na sebe,
živiš brez cilja in v zablodi.
Pozabil si slediti sanjam,
ki v duši, srcu nosiš jih,
vse iz mladosti trpkih dni.
Prepuščaš ne gotovi se usodi,
tiranom v
družbi brez vrednot.
Kdaj zrl boš v čas nazaj
in za korak v prihodnost,
v neomajno srečo
in poiskal umirjeno življenje.

Ne! ne smeš tako naprej,
ozri se naokoli, poglej!
Zri sebi in drugim v oči, nam,
ki si želimo tvoje, neizmerne sreče.
Ne da ti vest miru
in v duši tlijo prebujene želje,
ne usihajoče sanje,
Zato spet moral boš naprej,
da uresničiš jih, objameš.
Naj nič te ne ustavi,
ko v sebi našel boš otroka, sebe!
Ga izživel,
le to popotnica v tvoje,
zdravo, srečno

in novo bo življenje.

romano