Kakor da si blizu a jaz si te ne upam dotakniti.

Ujamem dim, ogorek vržem proč.

Z očmi božam ranljivi tvoj izraz,

ko nežnost že me k tebi vleče se raje umaknem.

Bojim se te zmotiti, da začutil ne bi misli te dotika.

In kar naenkrat sivi tvoj pogled pogleda skozme,

nesramno čutna usta smejijo se ozadju …

a jaz nemo ti kričim, da tu sem

in kot vznemirjenost dotakne me nevarnost.

Pogum naraste in vstopim v sinjino.

Dotaknem mrkega se čela,

s poljubi posmehljivost uženem,

kot blagi veter skozi krošnjo bredem.

Tedaj pogled se ti zasanja,

koža h koži se privije,

le tvoj vzdih, ko domišljija te prevzame;

Na sto načinov berejo se misli v očeh

in drget, ki z dotikom se razsuje,

kot zvezdni biseri v nočeh.

Trdno objamem mesečino,

ki pije me kot sladko vino,

preučuje s pogledom in smelo sega v globino …

… in vem, prehitro sem se vdala,

ko že mi klecajo kolena

preženem ta nemir!

V mislih si narišem tvoj obraz ...

Kakor da si blizu a jaz si te ne upam dotakniti.

arabela