On bi prazno na pomolu večno zrl v ognjemet.
Ne bi rad zaključkov gledal, tožna mu je dima sled.
On bi rad neskončnih isker in brezkrajni bi prasket.
Boj se tega, kar bi rad.
On bi prazno na pomolu rad vrtel se kakor svet,
kjer ni konca, ne začetka, temveč večni je okret.
On še ta rondel začeti, rad bi videl neizpet.
Ko navadiš se na iskre in na njihov lep lesket,
boš s pogledom večno gledal iste iskre spet in spet.
V čem pa potlej boš užival? Kaj potem bo tvoj ščeget?
Boj se tega, kar bi rad.
Unagi. Salmon skin roll.
Poslano:
09. 12. 2016 ob 07:43
Spremenjeno:
09. 12. 2016 ob 07:44
State of total awareness ☺
On bi prazno na pomolu večno zrl v ognjemet.
Nebi rad zaključkov gledal, nebi gledal dima sled.
On bi rad neskončnih isker in brezkrajni bi prasket.
Boj se tega kar bi rad.
Nebi se piše narazen: ne bi
ne bi gledal sledi (rodilnik: koga ali česa ne bi gledal?) - kar pa seveda pokvari rimo.
Boj se tega, kar bi rad. (vejica, imaš dva povedka - dve povedi).
LP, mcv
Modri cvet, najlepša ti hvala za pomoč. Sem malo popravil.
urednica
Poslano:
09. 12. 2016 ob 16:23
Spremenjeno:
09. 12. 2016 ob 16:25
je to res rondel, Peter?
:)
Boris A Novak:
Zamolčanje zadnjega verza je postopek z izjemno močnim učinkom. Francoski srednjeveški pesniki so ga prakticirali v pesemski obliki, znani pod imenom rondel. Ta prefinjena oblika ima naslednjo strukturo (črke označujejo rime, pri čemer veliki črki predstavljata verza, ki se ponavljata kot refren, male črke pa verze, ki se ne ponavljajo): A B b a / a b A B / a b b a A (Morier 1975: 930). Značilno je že sámo ime rondel, ki izvira iz francoskega pridevnika rond – okrogel – kar opozarja na krožni značaj te oblike. Refren (prva dva verza) se poslušalcu oz. bralcu zareže(ta) v spomin, ko se ponovi(ta) na koncu druge kitice. Ko potem na koncu pesmi zazveni le prvi verz refrena, poslušalec oz. bralec samodejno po tihem izgovori tudi drugi verz refrena. Druga polovica refrena je torej zavestno »izbrisana«: pesem vstopi v za-molk, v spomin in srce … Skratka: gre za sublimiran zvočni in pomenski efekt, ki verza na koncu pesmi namenoma ne izreče na glas, zato da bi pri tem močneje izzvenel v notranjem ušesu, v spominu. Kot sem to z lastnim pesniškim primerom definiral v priročnikih pesniških oblik Oblike sveta (1991: 105) in Oblike srca (1997: 209): »Rondel je pesem zvočnega spomina.«
Fino bi bilo povedat kaj o tem :)
še link na eno fajn stran http://www.writersdigest.com/whats-new/rondel-poetry-form
Žal nimam te knjige od A Novaka... še...
Maš 100% prav. Sem čakal ta komentar :) Ne vem kako se po slovensko reče tej obliki :
https://en.wikipedia.org/wiki/Roundel_(poetry)
Angleški rondel? Angleški rondo?
Sem upal, da bo tukaj kdo vedel...
Rondel.
Na portalu smo se pa igrali s pomanjševalnicami: rondeleti (to je druga, a ravno tako stara francoska oblika):
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/45188/rondelet
gotovo te bo zanimalo :)
Kaj potlej je tudi ta forma v kateri sem pisal rondel? Se isto reče?
Ja no, lahko bi rekli, da je rondelet krajša oblika rondela. Poguglaj malo☺
Nevem, če si me razumela. Gre za roundel po angleško. Angleška verzija rondela. Samo ne najdem nikjer na netu kako se temu reče po slovensko. Jaz sem kar prevedel kot rondel, mogoče pa se tudi reče drugače.
urednica
Poslano:
11. 12. 2016 ob 22:56
Spremenjeno:
11. 12. 2016 ob 22:57
Aha, moram reči, a ne poznam, nisem še prišlado nje
Če kdo ve kaj več o obliki, bi bilo fajn, da deli še kakšen link z nami☺
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!