On si čelo je podpiral

in valovi so na obali,

nemirno zaganjali se v skale,

razpenjeni in skoraj rjavi.

Sedel tam sam je na pomolu,

božal ga je vetrič blag,

drhtel nemir na ustih nežnih

v njemu vrel je, kot sam vrag.

Je skoz oblake temnosive,

mežiknil lunce žarek bled,

mu zgladil je temne gube

in iskrice prižgal v očeh.

V poljubu s svetlo luno,

je pulz mu bridko vzvaloval

“Poljubljaj še me nežna ljuba,

ne nehaj zdaj, ko sem sanjav.”

Obraz mu nežno je objela,

sklonila k njemu se močno,

na plan privrela dojka bela,

prilegla nežno se v roko.

On si čelo je podpiral

in valovi so na obali,

nemirno zaganjali se v skale,

razpenjeni in skoraj rjavi.

arabela