tistem dolgem, nemem,
da še piš doni.

Ni poti, ni cest, ni ptic – da bi zapele.

Vsi potoki so odtekli,
sonce davno ne vzhaja več.
Še slednje je zelenje zrumenelo,
v večni sen je uvenelo.

Komaj te še vidim.
Vse boli.
Kot da nisi ista.
Kot da nisi ti.

Da sva ravno se zbudila,
prepletena, si globoko vdana,
kot bi znova se rodila!
Zdaj pa spet ubita, neresnična,
v tem hodniku sanj stojiva.

V drugo sva življenje skrita,
kjer podobe davno so zbledele,
pesmi tiho izzvenele ...
Tu – v drugačno srečo sva odeta.

V brezčasnosti razlit sem skrit,
zbledel in medel in zakrit –
pred tabo, zvezda,
ki si daleč, daleč ...
Jaz še dlje.

Znova v hodniku sanj stojiva:
tretjič, šestič, vsakič manj boli ...
Le tukaj rada sva sanjava,
to še imava, to poznava!

Veter nama dolge ure spira
in podira stebre najinih mostov,
ugaša še poslednji žarek
v hodniku, kjer ni več cvetov.

Pa vendar znova v hodniku sanj stojiva,
morda še zadnjič tu brliva ...

Pridušeno ...
Le še čisto malo
ti in jaz - v hodniku tem brliva ...

jabolko