Na starem obrabljenim čopiču

je še sled svetlobe,

tisti migetajoči zrak,

ki mi skozi besede

nalaga tolažbo.

Po platnu zdrsi dlan.

Sivo bleda barva otrpne,

ter se razmaže rumeno.

Čutim kako se steka vame.

Pihnem v plamen,

ter črto krivde

pokrijem z dlanjo.

Peresa senc pomaknem nižje.

Dovolim jim zbežati.

Črnilo pospravim v zavojček,

ter obesim sliko.

Gledam življenje

iz prave perspektive.

levcek