jutro znotraj ograde
in vsi koraki
tihi tihi tihi
skozi luknje v nebu
mrmrajo
oddaljena sonca
- mojstri pozabe -
od njih kapljajo
stare in srečne besede
nekoč je sedela
ob vznožju
belega velikana
mimo ljubljenega naročja
je proti zeleni dolini
kotrljala svoj greh
nekoč se je vrnila domov
kamen v dlani
voda v očeh
začudena je
našla kraj
kjer se je pozabila
Všeč mi je, le drugo kitico bi še malo spremenila:
nekoč je sedela
ob vznožju
belega velikana
mimo naročja
zaljubljenega naročja
je proti zeleni dolini
darovala svoj greh (izbrala bi drug glagol),
kaj meniš? Lp, Ana
Pozdravljena!
Pridevnik zaljubljen se ne nanaša na naročje, ampak na zaljubljenega " moškega" ... Ko si mi popravila pa sem ugotovila, da se res bere kot zamenjan vrstni red ...
Kako se ti zdi takole? Je bolj jasno?
nekoč je sedela
ob vznožju
belega velikana
mimo naročja
svojega ljubljenega
je proti zeleni dolini
šepetala svoj greh
Lp, Polona ...
urednica
Poslano:
04. 12. 2016 ob 15:34
Spremenjeno:
04. 12. 2016 ob 15:34
Kaj pa:
mimo ljubljenega naročja
je proti zeleni dolini
kotrljala svoj greh
?
Kotrljala? :) Simpatično, ja ... Bom uporabila. Hvala!
No, pa sva.
Pesem, ki je zanimiva zaradi svojih podob, vzdušja in simbolike,
čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 27. 11. 2016 ob 22:14
- Prebrano 751 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 423.78
- Število ocen: 14