mimo njega je hodila punca
z dolgimi lasmi in nogami
lahko bi hodili samo lasje
ali samo noge
vedel bi
lasje so ji padali
levo in desno
noge so šle naprej
in naprej
in on je tam stal
vsak dan
nekoč so ji začeli lasje
padati v krogu
in navzdol
vrteli so se
šumeli
kot listje
ki ga veter jemlje
drevesu
koreninam
padali so
vedno hitreje
in hitreje
noge so se krajšale
močneje
in močneje
dokler ni veter utihnil
in so korenine odšle
Poslano:
22. 11. 2016 ob 21:07
Spremenjeno:
28. 11. 2016 ob 12:54
Ijejhata naomao;D
Madonca si luškano pesmičko napisala, draga Vesna :)
Prisrčno in sploh tako nekako ala ~ v pravi perspektivi
Muvinga in dogajanj. Hm~`·~Dark matter na konci ...
Življenje. . .Lepo bodi,draga Šv. Lp Tt;jaguar
hvala :-)
malo sem pesem še podaljšala
Prav to - meni se je zazdelo, da bi se morala pesem končati z
dokler ni veter utihnil
in so korenine odšle
Zdi se mi namreč, da v tej pesmi mora ostati opazovalec samo to - tisti, ki gleda, tisti, ki je bil priča - osrednji motiv izginjajočega dekleta se tako mnogoplastno razraste, simbolizira vse majhne namišljene in resnične izgube / smrti, če pa se potem fokus obrne k opazovalcu, se mogočnost prejšnjega prizora v pesmi izniči, kaj meniš?
Lp, Ana
Lp, Ana
Ana, seveda imaš prav. Pesem sem pisala v dveh delih, z dvema različnima navdihoma. Prvi je bila glasba Leonarda Cohena, drugi pa nek film. Zazdelo se mi je, da sta dela sorodna in verjetno sta res, ampak z njuno združitvijo zmanjšam učinek prvega dela. Kar ni prav.
Hvala in lp,
Vesna.
O, super je zdaj, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!