Pesem polna lepih spominov,čustev,hrepenenja.Želja po ljubezni,ki dotakne se srca.

Lepo in globoko.

Želim ti lep dan

Hvala westre na vsem, lepo si napisal komentar, da je veselje...

Tudi tebi lep dan!

Ja, tako se riše hrepenenje, ko si želiš, da nekaj ne bi minilo.

Lepa pesem.

Pozdrav!

Hvala Arabela, me veseli tvoj dotik.

Vse dobro v tem dnevu želim!

Spomini so album naših želja, hrepenenja in gorja ne uslišanega srca.

Lep pozdrav romano

Lepo si to besedno izoblikoval v resnico, ki jo zelo trpko občuti le tisti, ki živi z tako bolečino.

Žal se take resnice pogosto pojavijo, ne samo v pesmi, temveč so doživete...

Lepo zahvaljujem Felix!

Romano!

Opet si se setio

svoje drage, svoje muze

i iz oka potekle su suze

još uvek peče, 

još uvek boli,

onog što oseća

i još uvek voli.

Čas teče naprej, lepo popoldne ti želim, lp

Hvala za lepo napisan komentar, nič pa o sami pesmi Sašo! Danes vesel in malo raztresen, saj ti privoščim!

Hvala in lepo bod naprej, uživaj!

Lep in hrepenenje na

neskončnosti 8~}{-8

Budeč dotik :-);-):):)

Talitha Jaguar<<33

Thanks! Talitha Jaguar<<33

Lep večerko še naprej!

Romano, odzivam se na tvojo prošnjo, naj pokomentiran to pesem, ki ti veliko pomeni.

Lahko jo izboljšaš takole

-najprej jo slovnično popravi, pravilno postavi ločila

-povedi, stavke naredi razumljivejše za branje

zamenjaj klišejske izraze za bolj originalne, morda kaj samo tvojega

-poskusi s čim presenetiti

-zaključek naj bo nekoliko nenavaden

morda zamenjaj naslov

spodaj prilagam verzijo, ki pa ni poprava originala, ampak samo smernica za pisanje v prihodnje

(Večno hrepenenje) /Globine mojega zavetja

V tolmunih davno pokopanih zgodb,
v globinah mojega zavetja, so sanje,

vedno budne in  resnične.

V mislih se prebujajo spomini
na čas najine minljive ljubezni.

Še vsa v razcvetu, mlada si odšla,

ko je nepredstavljivo divji plamen,

ki naju je združeval, še nepogasnjen buhtel.

Najina naveza se je strgala

kot bi bila nežna pajčevinasta nitka.

 Še zdaj ne vem, zakaj so se poti razšle ...

Odšla, izginila, poniknila si. Brez sledi

 si se izgubila za vse čase.
V meni pa še obstajaš, ljubezen.

Duša skeli, ko v ovoju hrepenenja

tožeče bije srce, brez počitka ...

Samo kdaj pa kdaj, za kratek čas

zbledi spomin na najine poljube,
tvoj lik, žar v očeh, na lepo lice

ne pojenja pa topa bolečina,
ki  me spremlja vsa ta dolga leta.

Čas je prekril spomin na skupne poti,

a ni zbledela misel nate.
 

Si živa, zdrava, srečna, te ljubi kdo?

Bom kdaj vedel?

Bom?

LP, Lidija

Sem jo prenesel na splet in še malo pošvrkal po njej. Res, da me v zadnjem verzu ni kaj všeč, naj bo po tvoji zamisli.

Zahvaljujem na prijaznosti na urejanju in preoblikovanju Lidija.

Lep ustvarjalen dan ti želim!

Romano, to, kar tini všeč, ne smeš sprejeti, kar sem napisala je seveda ilustrativno, ne pa obvezujoče. Spremeni☺

Urejen Lidija, le zadnja mi je bila moteča, hvala ti!

Dobro, romano, samo malo uredi stavek

Bil  bi danes srečen in pomirjen,
če  bi vsaj slutil, da živa si nekje in zdrava,
v življenju ljubljena in srečna.

Zdaj pa mislim da bo, je lepše ja, samo kaj, ko človek vsega ne opazi. Ne bi te smel toliko mučiti a koristi, da se prilagodimo. Hvala ti še enkrat, pa še kdaj, heeee!