Vem, da se spreminjam,
počasi izginja moja sled

iz tega sveta, ker
srce več ne pusti,
da bi boril se za oba.

To sem jaz,
to sem jaz, ker pred
svetom skrivam svoj
nežen obraz, a srce
še vedno čuti in živi.

Od mene ni ostalo nič,
le prazna duša
in kos razpesnjenega papirja,
da spoznavam vse,
vse kar boli,
nimam jaz več moči.

Ohladilo se je pero,
izpesnilo zadnjo kitico,
da ostane sled,
ki ne diha in ne živi,
to sem jaz, ker
še vedno na zadnjo
karto življenja igram.

dragan ignjić