Odhajaš sonce,

tja za hribe spat,

čez zimo v kraje

tuje vasovat.

V mojo vas

zagrneš depresijo,

tja čez Sočo k žarkom,

misli hrepenijo.

Moja vas počiva…

Vsak v svoj brlog

zavije do pomladi,

ko čez Polovnik zopet

bomo te uzrli radi.

Nad hišami je dimna

siva tanka plast,

v kaminu dogoreva deblo,

pomladi zanj bo nova rast.

Moja vas počiva…

Odpočiva zemlja se

zamrznjena globoko,

ivje v plasteh je kakor

bi na zemljo stresel moko.

Vse do konca januarja,

za Polovnikom se skrivaš,

tu ponujaš senco, a vrh Nakla

ti z Bovčani se dobivaš.

Moja vas počiva…

Toda koder hodil sem,

po svetu vandral moj korak,

srca ni b'lo toplejšega,

kot v moji vasi ni mu bil enak.

Ne menjam te Čezsoča,

naj sto sonc le sije kje drugje,

saj vedno ko pomislim nate,

je ogreto mi dovolj srce.

Moja vas

nikoli ne umre,

pozimi le počiva

in oči zapre…

by Mikla

Mikla