KO PUTA ZAPOJE
Bojevito kmetič pogleda navzgor
se z očmi mu zahvali
klobuk si popravi
nalije si čašo čez rob
ter krikne: Harmonika hej.
V spominu se vrača
na rez in vse potne dni
na rast in stopinje pod masko
na temno nebo
in glas iz daljave: Spet toča bo.
Okoplje jim zemljo, kol jim nastavi
popravi jim vitice, nove brstiče
jih nežni zaveže in zaželi mnogo sreče
še pot si obriše jih s pogledom objame
saj vanje verjame.
Ko zlatorumeno se trta obarva
in grozdi veselo se z vetrom igrajo
jih sonce razvaja in luna jim kima
spet trta obilo darov mu bo dala.
Že puta zapoje, razlega se pesem
nasmeh in veselje med trto doni
zato si kmetič veselo zapoje zavriska
klobuk se med trto igrivo podi
spet kašča bo polna veselih ljudi
Kmetič se Martinu prijazno zahvali
mu čašo nastavi in gos mu pristavi
nato si klobuk še popravi
nalije si čašo čez rob,
da še za Martina kaj bo
ter krikne: Na zdravje prijatelji, harmonika hej,
naj pesem doni čez hribe in doline
skozi trte in sode, kjer zlatorumeno vino živi.
Lepa, posvečena Martinu zavetniku grozdja in vina, bravo Felix.
Imej lepo martinvanje tudi ti!
Razigrana i prikladna ovome danu. Ali, Felix, molim, bez pretjerivanja ☺
LP!
Katica
romano hvala,
nisem tipični Štajer, sem kupico polnil z drugimi verzi, a pogled skozi okno je napolnil Martinov čas.
Lep pozdrav
Hvala Katica,
moja kupica v vitrini celo leto stoji, se žalostno ozira ter si moje roke želi.
westre,
Martin sicer ni moj patron in gos se kar naj sprehaja, tudi kupico imam vedno prazno, pa vendar je to dan, ko kmetič okusi sad svojega potu in pozabi na žuljave roke.
Lep pozdrav
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
- 11. 11. 2016 ob 14:41
- Prebrano 800 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 201.96