Kam spadajo besede zapisane?

Sem, tam, drugam.?!

Draga starša, rad bi vama povedal mnogo stvari, stvari o sebi, o svoji okolici o tem kako doživljam svet. Rad bi vama povedal, da ne rabim na desetine igrač, ker imam samo 2 roki. Rabim pa nekoga, ki me drži vsaj za eno izmed rok. Ne rabim cel kup novih oblek, ker jih imam lahko samo omejeno število na sebi. Rabim pa nekoga ki me bo ljubeče preoblekel, ko sem moker, umazan.

Želim si objemov in poljubov,

nežnih dotikov starševih rok.

Želim si crtanja,

ne blebletanja nimam časa, samo še to...

Če ne sedaj, kdaj?

Leto mine, čas za prve korake je tukaj. Negotovo se odpravljam v svet, kot ga videl še ni noben poet. Prvi koraki, vselej so taki,

majavi, previdni.

Nožice na tleh,

na ustih nasmeh,

pogled vseposod,

previden le bod.

Za vas je korak samoumeven kot le kaj,

zame pa je to povsem nekaj novega. Zopet.

Vstanem in padem, se poberem, zajočem...

Ne rabim besed,

da ne zmorem spet.

Rabim vspodbudo,

da zmorem, še to,

da naslednji korak,

lažji mi bo.

Ko padem na tla,

ko solza pride iz očesca mojga,

oči, mami,

kje sedaj varen je kraj,

da moje srce spočije se?

Besede Ne znaš,

naj bojo laž,

ker vem, da zmorem vse,

kar starši naučili so me.

Probavam vsak dan,

prvi je plan,

da zagrabim vse,

kar pred mano leži.

Kaj je to Ajs! Pazi vogal!

Majhne ročice, spretne nožice,

odneso me povsod,

hmmm, a bi šel stran od zablod?

Prva luža božji je dar,

čofotanje užitek,

voda je car.

Mamca ne boj se,

vem, da si tam,

vem, da kričiš,

za obleko se bojiš.

Nasmeh do ušes,

luža Pa Pa,

ob naslednjem dežju,

skupaj spet bova midva.

Pa si kot pujs!

A grem v svinjak? Otročiček sprašuje, z glavo zmiguje.

Leta hitijo šola je tu,

otroštvo minilo,

časa za igro veliko ne bo.

Učenje vsak dan, vsrkavanje novih in novih stvari... Toliko bi radi od mene. Starša, včasih se bojim, da vaju razočaram. Da ocena ni dovolj dobra, da uspeh ni takšen kot sta pričakovala. Kaj vidita?

Vidita mene,

vidita sebe?

Jaz pa sem tukaj,

za knjigo vsak dan,

svet učenosti bliže mi je,

a komu naj to priznam?

Starše zanima,

A ocena je prima?

Kje sm pa jaz,

vajin mali odraz.

Pridejo leta,

od ljubezni sva zadeta...

hormoni podivjajo,

staršem živčke kražlajo.

Nekje tukaj sem jaz... ki to pišem. In se sprašujem, kam sedaj.

Ne morem nazaj,

v otroški raj,

ne vem naprej.

Cincam na mestu

osvojil bi svet,

če postal bi poet.

Poet srca, zaljubljenega,

sklatil bi zvezde,

le zate z neba.

Zvezde ostale,

ljubezen odšla,

boleče srce moja stalnica.

Nekoč je nekdo napisal (bere se kot začetek pravljice:)(skoraj) Vse kar potrebuješ je ljubezen.

Kaj pa je ljubezen

sprašuje srce,

ki pozna le gorje?

Vse je narobe,

še dan je teman,

presneta puberteta (grrr)

Če rečem je bela,

mislim (je) črna,

če hočem met mir,

ne iščem prepir.

Vrata bobnijo,

starši rohnijo,

le kaj je sedaj,

kam odšel je naš raj?

Otročiček TAAAAAK pridni, je bil,

sedaj pa v hiši vsak dan je prepir.

Poslušam, želim (si) vse kar dobim,

zakaj ob vsaki vaši besedi znorim?

Ne zmore jeziček biti pri miru,

besede kar same gredo k prepiru.

Poslušaj ti poba,

oče mi prav,

zaprta vrata vmes postavi(m).

In spet je tukaj ta dan,

ko moje srce najde svoj pristan.

Vzdihovanje besed, ljubezen poet... (bla bla bla... zaljubljeno nakladanje)

Srednješolski je čas, lepih debat,

matura postavi nam pravi obraz.

In spet smo sedaj, novi tedaj,

ne levo ne desno,

prav na tesno,

skozi vrata učenosti prišli smo na resno.

Pozdravljen gospod, Kako kaj znanje?

Resen pogled,

profesor pozna cel svet.

Jst pa drhtim,

nemirno sedim,

sedaj gre za res.

Ati mami,

kje je vajin nasvet?

Ponosen puran, a ne zaklan,

v rokah drži posledni dokaz svoje učenosti.

Diploma : )

Tam zadaj sedi modro molči,

ne mami, ne ati,

ampak TI.

Ljubezen moja,

kje našla si tega poeta?

A srce vzdrhti,

v ljubezni molči

po tebi hrepeni.

Učke lepe, nasmeh polepšajo le,

ko pogledaš me (jaaaaa)(vzdihovanje zaljubljenga moškega, ne bi o tem)

Konec sedaj, da greva v raj...

samotar