Zjutraj sem prijezdila v mesto na konju,

ki se je počasi zibal med Plečnikovimi stebri.

Glavo sem nagnila nazaj do bolečine,

ki sem jo komaj čutila prevzeta od lepote arkadnega neba.

Razjahala sem in privezala konja za ograjo Jankovičevega mostu,

kjer se je nesramno izpraznil.( ne vem, če je beseda vsral pesniško dovoljena)?

Prav nič ni smrdelo,

kajti vonj okusov mimoidočih je bil za odtenek močnejši.

Pravzaprav nihče ni niti opazil ničesar in zdelo se je,

da radovednost visi ujeta med železjem z ostalimi smetmi.

Tukaj ne ločujejo, šepnem v svileno grivo.

Potem enega za drugim vržem tri kamenčke v vodo,

ciljajoč v zadnje najširše kroge, ki so raztegnili

moje želje do izginotja.

Vraže, ki ne delujejo niti v tem mestu niti v tej reki,

šepnem v svileno grivo.

Orise krogov so zamenjali plavajoči brezizrazni obrazi,

ki pustijo debelim ribam, da jim grizejo oči.

Kot da ne želijo videti in ne želijo jokati.

A jokal je moj konj.

Iz njegovih lepih oči so kapljale solze

in risale nove kroge, ki so

vlekli narazen črke č-l-o-v-e-k.

Na koncu mostu se tiho prebuja violina

z med strune zataknjenim prstom violinista,

lastnika veličastnega spečega nasmeha.

Kotaleči podarjeni kovanci

so nemoteno padali v vodo, delajoč nove kroge.

Prebudite se, ljudje!

Preden sem se zbudila, sem v vodo vrgla tri nasmehe.

Želje sem obdržala.

branka