Spet pojavilo si se, grenko trpljenje,

spet vzbujaš mi bridko mišlenje.

V duši moji porušen je mir,

v srcu mojem pa tli spet nemir.

Srce, zakaj si popustilo?

Zakaj si trpljenju vstop vase dopustilo?

Ali ne veš kaj temu bo sledilo?

Ali ne veš, kaj iz tega vse bo vzklilo?

Moje oko vidi samo še sivino,

sled vsaka se izgubila  za neskončno je sinjino.

V srcu mojem čutim samo še praznino,

grenko , ostro bolečino.

Trpljenje, ti si to mi povzročilo,

ti si svetlobo mojega srca v pogubo pahnilo.

orfej