Nimam pojma kateri letni čas je bil in tudi ne
ali je to bilo pred ali po padcu gazele v Rožni
dolini. Vsekakor pa smo bili v isti študentski
sobi, isti trije osebki - farmacevtka in dvojica
slavistov. Tako sredi tistega belega dne, ki
je bil preveč lep za smrt, kot sredi tiste noči
polne lune, ko smo sklenili krog okrog mize. Na
njej je trepetala sveča, na njej so ždele črke in
številke, na njej je pod našimi prsti poplesoval
kozarec in z neverjetno naglico izrisoval trapaste
odgovore na naša trapasta vprašanja ... Ampak
na začetku je bila dolga tišina, ne duha ne sluha o
Dragotinu. Se pa je zato nemudoma odzval Ivan
in razvezal svoj jezik, saj mu je tik pred tem s
poličem rujnega napravila neznansko veselje
rožniška točajka Milka. Oboževal je njene obline,
njene nagajive oči, njen zvonek smeh. In kaj kmalu
nam je izdal, zakaj se Kette ni dal premotiti - tako
močno se je namreč vživel v Revizorja, da je
povsem pozabil na Angelo, ki ga zaman pričakuje
na trgu, ob vodnjaku. Izblebetal nam je tudi, da se
Josip ne more znebiti preganjavice. Zasledovali
naj bi ga Vlahi v predolgih plaščih, s preširokimi
klobuki, z neznosno piskajočimi dudami in da je
ravnokar spet splezal na osameli topol. Otonu pa
da gre pošteno na otročje, že dobre tri mesece
sedi na balkonu in piha milne mehurčke, kajti iz
njih bi rad poustvaril svojo Dumo. Vseh Ivanovih
trapastih odgovorov in vseh naših trapastih
vprašanj si žal (ali na srečo) ne morem priklicati v
spomin. Še vedno pa mi v mislih odzvanja njegovo
najljubše pesniško ime, ki naj bi zavzelo sam vrh
slovenskega (in svetovnega) Parnasa - Maja Nosorog.
Vse odtlej jo vneto iščem, da bi vpil njene besede in ji
sporočil, da je v čislih pri samem Cankarju.
Marko Skok - Mezopotamsky