Srečala sva se s prekrižanimi zenicami,
moje oči vidijo samo rezila,
samo puščavo,
tvoja ravnino med belimi gozdovi.

Tišine se zlivajo v slapovih.

Objamem neskončnost.
Četudi je niti za hip ne razumem.

Objamem brezmejna šelestenja,
ulice brez imen,
slike brez okvirjev.
Bodejo v dlani.
V podplate.
V oči.


Tavam mimo brezbarvnih zidov.
Slišijo me, ko pojem praznino.
Hiše nosijo slike toplih oči.
Le ne ti.
Le ne ti.

Še zmerom čakam prihode domov.
Mimo ljudi.
Na isti naslov.

Čakam prste stisnjenih dlani.
Iz drugih svetov.
Nekaj juga iz severnih bregov.

Prihaja poletje.
Le ne ti.
Le ne ti.

Stoletja že odhajam domov.

Na tirnicah se luščijo obljube.

Za ograjami odmevi izrečenih besed.

Imam jih za večno.
Le ne ti.
Le ne ti.

lorellia