Zima prihaja
čutim jo
v kosteh
mi škripa
od mraza
in bundo nosim
že zgodaj oktobra,
rano je postalo
letos hladno
kakor žalost,
ki pride
vedno prehitro
in rani srce,
stiska utrip
in zadržuje solze,
da svet ne vidi
bolečine,
da nisi v mletju
in nisi v zobeh
tistim, ki nočejo priznati,
da življenje nosi poraz,
da se vsako jutro spoprimeš
z enim dnem manj,
da delaš za konec,
dokler ne izpoveš
do zadnje sledi duše,
kako je živeti mrtev,
kako je iskati mir
v deželi divjine,
ko te usoda vrže
na pladenj borbe
in nikoli ne vpraša,
ali ti je prav,
ali bi raje počasneje,
z več ljubezni,
pozornosti,
brez hitenja
in pretiravanja
ko loviš trenutek,
da te rodi
in ne naplavi na reko,
ki večno šumeče teče
ob navalu črnih oblakov
še dosti bolj,
ko pritiska moč,
ki ji ni moč ubežati
in mrtev obstaneš
nekje proti koncu boja
in sveće so zgolj simbol
za čiščenje duše živim,
da se odkupijo za grehe,
ker dobro vedo,
da jim ne bo prihranjeno,
da jih čaka
konec utripa nekoč
in bežijo, bežijo,
med besede žalovanja,
v črne obleke
v prehitro žalost,
ki pride še zadnjič
in se brez besed poslovi.
Ne kipim od ničesar,
ne pokopavam,
le drugo srce
sem potrebovala,
kot potrebuje sestra brata,
da jo ima rad,
da jo pazi
in da sta neločljivo povezana
do konca živih dni.
In žena možu vdana nevesta,
ki je ne zanima drugi svet,
ker ga enostavno ni,
so samo ljudje,
ki vstavljajo svoj obstoj
kakor domine skupaj,
da le vidijo vsi,
da štima,
da je lepo
in še zdaleč ne
kaj narobe.
Vedno je narobe,
kipenje ali sreča,
hotenje kot božjast,
ko bog vzame trenutke,
vedno je nekaj narobe.
Narobe sem za mamo,
milijonkrat izrečeni
škoda me dela apatično
celo do njenega odhoda.
Ne morem žalovati,
ker me preprosto ni,
ker me je rodila z jezo
in verjetno za dokaz očetu,
da ni jalova,
zato sem zanjo višek
in v sebi nosim primankljaj,
večno žalost,
katere ne govorim,
ker mi jemlje dih,
ker čutim,
da mi hladi utrip.
Ne hitim, ne.
Že zdavnaj sem obstala
na pragu mrzlega dneva,
v sobo grem le za to,
da ustavim grozo
in se potuhnem
ponoči med rjuhe
in sanjam pozabo.
Tudi nocoj.
Ker ni kipenja,
ni vrelca
in ne verjamem,
nikoli nisem.
Sama se predajam koncu
in zelo počasi se bliža,
polaga mi preizkušnje
in lomi me na koščke,
znova in znova.
Tudi danes,
tudi nocoj.
Jaz, mene,
ki me v resnici
nikdar ni bilo.
Kot pravi Platanas. Laho jo prižgemo sami. Najdemo pesem, ki nas zasiti, drugje. Morda kar v sebi. Je res topleje v dvoje, a velikokrat tudi ledeni do bolečine.
Nadeni si vsaj koščke nasmeha danes, znajo odpoditi melanholijo :)
Lp
Pi
Draga naša hope, hvala za nočno pesem s številnimi odtenki;
ampak, saj vendar veš /in tako tudi pišeš/, da je pesem kot melodija, glas, ki išče ubranost notranjih glasov..., da že ob sapah komaj slišanih besed, zavitih v meglico miselnih tokov z okusom sreče /včasih tudi žalosti/ vzvalovi, da bi se ujela v pesem z melodijo;
naj bo danes z okusom sreče ...
vse dobro ti želim
koni
Poslano:
12. 10. 2016 ob 09:13
Spremenjeno:
12. 10. 2016 ob 09:13
Draga B:hope,
kadarkoli preberem besede, da odnosi s starši niso bili ( ali niso ) ljubeči, me pri srcu močno stisne.
Sama sem imela lepo in brezskrbno otroštvo, sicer ne s pretiranim izkazovanjem ljubezni na zunaj, vendar pa je bilo domače gnezdo vedno toplo in prijetno, brez pretiranih pretresov.
Hudo mi je, ko sem prebrala, da si bila za mamo " narobe", samo nekakšen dokaz očetu.
Mislim pa, draga moja, da je treba odpustiti vsem vpletenim pa tudi sebi, kajti žolčne misli nas lahko pogubijo.
Upam, da je samo kratko obdobje nemoči in melanholije
in, da sonček že kuka izza oblakov! Mislim nate <3 <3 <3
lp GJ
S, hvala ti,
odlično je napisala Lidija,
prižgimo luč in naj ne ugasne. Hvala ti.
Lep, srečen dan ti želim,
hope
Draga Irena,
danes bomo zložili skupaj nasmeh in mora da je, svetlo in lepo.
Da nas ogreje in obogati, tudi notranje...
Hvala ti Irena za topel dotik,
pozdrav,hope
koni,
so nekatere stvari mimo katerih ne gre, tudi če se noče in to zelo, zelo,
potem se pride spet na staro težko točko, a tudi to gre, saj človek ima nek
obrambni mehanizem in se ne da več...Bodimo srečni, ker dnevi minevajo,
ne rojevajo se še enkrat isti...Hvala ti je prijeten dotik, sem vesela.
Lep pozdrav,hope
gorski javor, pozdravljena
Veš nisem hotela sploh kaj takšnega dati ven in na...papir, na ekran,
kar pisala in pisala sem, dokler že ni bilo konca. Ja, je tako, nekateri
smo imeli malo drugače ali vsi smo na svoj način imeli svoj drugače
in morda ga še imamo in v tem je celo nikaki čar tako za mislit kot tudi za pisat.
Seveda odpuščam, tako zelo da mi je izraz pri eni strani kot drugi skoraj enak... .
Tako je. Bo minilo gorski javor, če mine vse potem tudi črno nekak zbledi v sivo... .
Pošiljam ti lep pozdrav in s spoštovanjem,
hope
Je že prav,da si dala ven.
Želim ti vse dobro
lp
Poslano:
12. 10. 2016 ob 12:11
Spremenjeno:
12. 10. 2016 ob 12:14
Zdravo hope
Življenje je konglomerat tisoč barv in neskončnih odtenkov,
vzponov in padcev, kar nas dela in mora delati močnejše, niso problem padci,
problem je, če ne vstanemo, to moramo storiti zase, za svoje bližnje in zaradi
tistih, kateri so povzročili noč tišine in krikov.
Zapis nima določenega cilja, je samo moj pogled, na naše poti čez življenjske čeri.
Naj bo srečna pot, tudi led se stopi, sicer pa ogreje ledenico samo našo srce.
Pozdravljen Felix
Ne najdem ničesar v tvojih besedah, da ne bi držalo. Sami se postavljamo pokonci
vsaki dan znova, ko vstanemo v življenje, ki nam je dano in verjetno s smislom,
z namenom. Moramo...moramo.
Srce ogreje, resnično je kot poletno sonce, tudi v zimi mogoče je da je toplo.
Hvala ti za spodbudo in vse dobro ti želim,
z lepimi pozdravi,hope
hope zlata si,
zaradi ljudi kot si ti je svet lepši, vsakodnevno delam s strankami, malo imam slabih izkušenj, pa vendar, brez ljudi kot si ti je težko živeti, to potrebujemo bolj kot vse druge eksistenčne stvari.
Hvala ti.
Felix,
se trudimo, mogoče luč pomaga, toplina in zaupanje.
Lep pozdrav in hvala ti,
hope
Poslano:
13. 10. 2016 ob 08:09
Spremenjeno:
13. 10. 2016 ob 08:11
Dali može neko, ko te rodi
i otera kao kera,
da uživa u slobodi,
gde, njena je mera.
Uništi ti život,
i sve tvoje snove,
dali takvo biće
majkom može, da se zove.
Kako dati ljubav, koju
nikad dobio nisam,
još od dana,
ko prestao sam, da sisam.
I sad, kad je stara,
sa puno zahtevanja,
JA, da budem čovek
pun razumevanja.
I ja polako starim,
a trn će do kraja bosti,
nikad nije našla način,
da kaže - sine oprosti.
Draga hope, pesem je avtobiografska, kot odgovor, da nisi sama v
takem počutju. Lep pozdrav!
Sašo,
lahko se te odpove, lahko še hujše, vse lahko so celo vsakodnevne batine...
Ničemur več se ne čudim. Želim ti le mir, srečo, ljubezen in konec s tistimi,
ki so nas kar tako naterali ....
Lepo si napisal. Naredimo si svoj mir in svetlobo.
Lep pozdrav,hope
westre,
me veseli, da si prebral,
In hvala ti, nekoč sem morala...
Lep pozdrav,hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!