Ko včasih za trenutek svet obstane,
tišine pade žametna zavesa
in prvi šum življenja nam ušesa
napolni z ritmom simfonije ubrane.
Zorjenja sila kakor veter brije,
da včasih divje valovi gladina,
nato otožnost ziblje se v tercinah,
a vedno eno v drugo se izlije.
In nemo metronom nam nepoznane
ubira teme, ki v neskončnem času
že stokrat slišane so preigrane.
Usahne vrenje nam pod površino
in ko prisluhnemo pogube glasu,
koračnica nam izzveni v tišino.
urednica
Poslano:
10. 10. 2016 ob 17:10
Spremenjeno:
11. 10. 2016 ob 15:04
Hvala za komentar in nasvet.
Lp
Veš, da imaš možnost pesem še popraviti? ČEe želiš, lahko jaz vnesem te drobne popravke zate? Brez tega težko izpostavimo objavo, bi pa bilo škoda kar iti mimo tega soneta ...
Lp, lidija
Poslano:
12. 10. 2016 ob 23:48
Spremenjeno:
12. 10. 2016 ob 23:51
Čisto sem pozabil na možnost urejanja pesmi po objavi. Popravljeno. Hvala in lep pozdrav. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: enygma
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!