Že stotič padem po tleh
ko mi postane jasno da bi bilo
bolje če bi se plazil

s tonom tvojega glasu ego zakrkne
hrček v možganih zapleše polko.
to je tista žival,
moja žival,
ki prede niti domišljije in iz njih
spleta puloverje polne bolh

oblačim se vanje in potem
bolhe grizljajo kožo,
ščipajo telo
dokler iz njega ne gomazijo
zmesi črk

tvoji koraki so disko
in moji morske jegulje

svet je postavljen ne glavo

a tega ne veva.
sva zrni peščene ure

letni časi izgubljajo barve
najina koža je pozabila prožnost,
besede so kot hreščanje
v zvočniku telefona
brez signala

zidovi so okrušeni od spominov
in streha se seseda kot mokra mivka.
na tej parceli bova pustila semena
iz katerih bodo vzklile regratove lučke,

novi pogumni najemniki
bolni od sanj,
bodo napravili smešno razdejanje iz svojih življenj
vse da okusijo adrenalin ki
nastane ob deljenju

a to je pokrajina kjer
plehki vetrovi ne uspevajo
in jalovi popki popadajo čvrsto
v prst
kjer jih zasipajo z gnojem.

lahko mine tisoč let preden
spet vzklijejo
ali jih po nesreči kdo izkoplje.

moj hrček pa je že davno tega
postal kripelj
ki se sicer še bojuje za pravice
ter enakopravnost
a s svojimi govori naleti na suha mednožja

suha para ne zgane več toka misli
izginja izpod jezika nad otopelo nebo
ni alternative za gorivo
premog je stvar preteklosti

zgodovina bo pozabila na to prekleto žival,
hrček bo prerasel v urbano legendo
in ta v mit.

mogoče bom v naslednjem življenju
regratova lučka.

naprimerjanez