Stregla je nekoč Zinajda

v našem zakajenem baru

z dekoltejem res globokim

uročila nas je kmalu.

Mulci vanj strmeli vneto

smo ob pivu ali čaju;

njeni zagoreli lunci

zmedli bi glavo še farju.

Vedno nasmejana, brhka,

znašla se Zinajda v šanku

je kakor se riba v vodi;

vestna, spretna pri denarju,

znala je od vinskih bratcev,

ko bili so v rožnem stanju,

napitnino iztržiti.

Enkrat, ko združila naju

bolj intimna je debata,

mi v bosanskem je naglasu

izpovedala resnico

o mladosti v rojstnem kraju.

Nič kaj vedra ni ta zgodba,

saj se večkrat v tistem času

kot sirota in begunka

z materjo je znašla v blatu

po begunskih taboriščih.

Neko noč krvave lune,

ko divjala na Balkanu

je še vojna v bivši Jugi,

vstala je Zinajda v hladu

in na pot krenila k reki,

da ob vodi, svežem zraku,

misli si zbistri moreče.

Ko pa ob polnočnem času

proti Drini je hodila,

mnogo šumov čudnih v gaju

deklica na poti sliši.

Slednjič nekaj poči v jarku,

zdrzne se, oči napenja,

kaj se plazi tam po mahu,

kdo za njo stopica vendar?

Rdeči mesec se k oblaku

plašno stisnil je kot zajec,

kandelabri šli so k vragu,

tema vsepovsod ko v rogu.

Zdaj zasliši se v kanalu

težko, strastno vzdihovanje;

veter v nočnem se razvratu

glasno ljubi z mrhovino.

V tem zaznal nov vonj je v zraku,

kot satir pohoten skoči

brž na noge in po tlaku

zasleduje dekle zalo.

Dekle pridi sem, h kanalu,

naj ti dvignem krilo belo,

noč polepšaj kameradu,

pa mu cvet odpri svoj rožnat.

Dekle steče v silnem strahu

in se skrije tja v goščavo,

veter-četnik jo po šavju

išče z ražarjeno sabljo.

Brž, Zinajda, skrij se v jarku,

zlobni veter je že tukaj,

brž, Zinajda, da na vratu

ne zaznaš njegove sape!

Res skoz nek kanal v podtalju

se Zinajda znebi vraga,

vsa pretresena po blatu

se človeškem reši v Drino.

Ko priplava v tistem smradu

končno k bregu komaj živa,

najde tam v jutranjem mraku

jo mirovniška patrulja.

Tri čelade modre v strahu

k njej priskočijo, če diha,

a izkaže se prav kmalu,

da je trudna le zaspala.

Ko jim razodeva v jadu,

kaj to noč ima za sabo,

veter stresa smreke v gaju,

veter besno jih uklanja.

Matej Krevs