Beli kamni pod mojimi nogami
modrina kipi v mojo dušo
da se razpre kot cvet
in se nekje na obzorju neopazno
prelije v obilje jesenskega gozda.

Misli posedajo na obronkih travnikov,
pohajkujejo po ljubljenem polju,
dokler se ne zataknejo v hiše na hribu,
tam, v tisti rumeni,
tam sem bila nekoč doma.

Kot avtomobili v daljavi,
neslišno odhajajo vsa neodgovorjena vprašanja.
Sipine notranjega časa se skoraj ustavijo.
Konec plaho poljubi začetek.
Šele takrat opazim, da ura na zvoniku nima kazalcev.

andrejabc