Prišla z nasmehom in
vedno v moje si srce,
prinesla žarek sonca,
sedaj iz oči sijala ti je
žalost brez veselja.

V rokah držala cvet

si bele lilije, bil
nežno je zavit,
svežine poln, dišeč,
da me vse dolge dni,
spominjal bo na tebe.

Zdaj daleč si in vedno,
kadar zrem v dehteči cvet,
ki skrbno položen je,
v vazo z vodo.

Spomin,
ki zdaj živi le nate in

vsakič stisne me v duši,
ker vem, da vrneš se,
čez nekaj dolgih dni.

To v znak ljubezni je,
ko spregovori srce
in duša hrepeni, trpi.
Ko si odhajala,
pozornost od srca,
si zapustila.

Pustila cvet si zaobljube,
ko daleč stran boš z
mislimi od mene,
še vedno boš močno ljubila,
da vsakič to začutil bi, ko
zrl bom v cvet na mizi.

romano