sprava
pride čas
ko sežeš v roko
zardelemu nebu
zrelega dne
rosnim obzorjem
visokemu soncu
ko se pod večernico
leskeče bonaca
ti pa
na postelji
iz zlatega listja
šepečeš orkanom
da zaspijo
ko težko culo
zalučaš
čez robove travnikov
si krila pripneš
ko uvidiš
da si nikomur
le Njemu
dolžan
biti metulj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 24. 09. 2016 ob 00:23
- Prebrano 643 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 244.16
- Število ocen: 8
