september
v rumenem listju
z rahlim šepetom
zapušča veje
leviš se
kakor to drevje
slačiš zeleno
obtolčena kolena
oblačiš se
v neke druge barve
nisem jih še videla
na tebi
trdim
a moja sredica
je mehkejša
odtrgam ti kos
kadar si lačen
kakor krak morske zvezde
se obnavlja
uporno in vztrajno
a ko se moja Vrata zapró
jo položim
kakor se položi
blagoslovljena potica
na velikonočno mizo
v satovje
tvojega spomina
Pesem je posvečena mojemu sinu.
Prav podobno čutim in najdem se v tvojih besedah, kakor bi bile moje. Pesem doseže mnoge trenutke, vse od tistega dne, ko otrok odide v šolo. Sama sem mati 4-ih otrok in imam že skoraj vse otroke odrasle, a še zmeraj lahko ležem v tvojo pesem za vsakega od njih.
Hvala zanjo.
Objem
Irena
Kako me veseli, da se najdeš v njej! In čestitam za vse štiri, prava srečnica si!
Hvala tebi, za ta dotik, objem.
P.
Tudi jaz se najdem v tej pesmi, Petja, le, da je posvečena možu in veličini nekega trenutka... Pesem, ki ti jo pošiljam, je nastala maja 2010. Lp A
TEMPUS FUGIT
Zanesenost je v njegovih potezah.
Napete čelne gube.
Nozdrvi široke.
Trenutek zbranosti.
Moj moški;
fant moje mladosti;
še vedno z istim sijajem v očeh,
po vseh prehojenih navzkrižjih
bližine in daljave.
Ovite v njegov nevidni ovoj smo -
njegove tri ženske.
Na mizi fotoaparat,
v njem naša srca,
z osrediščenim časom,
spravljiva z minljivostjo,
bogata z milostjo;
ostati skupaj,
v bitju doma,
v veličini trenutka.
O, Andrejka, hvala, ker deliš svojo pesem ravno tukaj! Pesmi, tvoja in moja, sta kot kakšni sestri, kajne. Dobro je, da smo hvaležni, kadar nam življenje podari otroka, dobrega moža, ženo, prijatelja ...
Lepo te pozdravljam,
P.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!