Kruh in na njem sladki namaz,
po možnosti čokoladni,
ter kava, velika za tri,
popita v miru iz skodelice, napolnjene do vrha.
Vsak božji dan,
vse do tistega jutra,
ko doma ni bilo kruha.
Čudno.
Še nikoli poprej mi ni zmanjkalo kruha.
Še kakšen košček se je vedno našel kje,
a tistega jutra ne.
Ravno tistega jutra ne.

Dobim privid rogljička s čokolado,
še toplega,
naravnost iz pekarne.
Preden se zbudijo, bom že nazaj.
Čudno, da je mož sploh še doma.
Ponavadi je v službi zdavnaj prej,
a tistega jutra ne.
Ravno tistega jutra ne.
Kot da bi nekdo uredil, da grem.

In grem.
Jutro je megleno, temačno,
skozi meglo rosi.
Nič me ne zmoti.
Niti sirena reševalnega vozila,
ki odhaja na intervencijsko pot.
Važno, da imam rogljiček iz pekarne
in da kava zadiši skoraj enako kot tedaj,
ko mi jo je oče še zarana stregel z ravnokar zavretim mlekom
vsako jutro še v osnovni šoli.

Odkar ni krav,
imava namesto mleka žganje in piškote.
Zadnja leta skupaj samo še ob nedeljah.
Lahko bi šla večkrat na obisk.
Danes je sreda.
Jutri?
Ko pomivam skodelico, zazvoni telefon.
Obrišem mokre roke. "Ja?"
»Tu je bil rešilec. Ni bilo več pomoči.«
Tistega edinega jutra, ko doma ni bilo kruha.
Kot da bi nekdo uredil, da grem.
Poslednjič na obisk.

CountryRose