Po 13 letih stopim v avtobus
in glej ga zlomka 40 ljudi
nekateri stoje in nekateri sede
vsi so zazrti predse.
Nekateri so mrki
drugi nasmejani
veseli ali otožni
a vsi so tiho
kot da bi sami bili.
Ko izstopim me čaka še 500 m poti
in glej ga zlomka
za menoj in pred menoj hitijo ljudje
vsi si so zazrti predse
tudi njihov obraz izraža čustva
kot ljudje ki so na avtobusu bili.
Le kaj je vsem tem ljudem
drug ob drugem
skozi čas hitijo
pa vendar se drug drugega ne veselijo
drug drugega ne vidijo
drug drugega ne čutijo
ali drug drugega ne marajo
se mar sovražijo?
Vsi ti ljudje kot roboti hitijo
vsi so zazrti predse
kot da vsak v svojem svetu živi.
Pa pogledam še sam
zazrl sem se predse
le kaj v rokah držim
in glej ga zlomka
zazrl sem se v
telefon. Felix
Felix, odličan opis ljudskog otuđenja..... odlično!
Vsi ti ljudje kot roboti hitijo
vsi so zazrti pred se
kot da vsak v svojem svetu živi.
Pa pogledam še sam
zazrl sem se pred se
le kaj v rokah držim
in glej ga zlomka
zazrl sem se v
telefon.
Lijep dan ti želim,
Katica
Katica pozdravljena,
Te misli so nastale ob vožnji z avtobusom, po mnogih letih, tekst pa je naj prej nastal kot proza. Telefon nas je odtujil, vendar nam je prinesel tudi tisoč prednosti, delo se ne konča za mizo, je naša tajnica, diktafon, zaupni prijatelj, stik s svetom, glasbeni spremljevalec..., je naš drugi jaz.
Katica hvala in lep sončni dan, s telefonom ali brez.
pred se = predse :)
Lidija hvala, sem popravil.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!